Mala Ponca je najbolj izolirana gora od vseh, ki tvorijo Martuljško skupino. Le-ta je manjša sestra Velike Ponce, ob katero se ves čas sramežljivo stiska.
Gori sta povezani in posledično nedostopni, divji, krušljivi. K sebi ne spustita kar vsakogar. Začenši z Veliko Ponco ju Stanko Klinar v knjigi 100 slovenskih vrhov opiše takole: »Slednja po višini sicer prekaša Špik kar za dobrih sto metrov, a zaradi njegove lepotne premoči vendarle ostaja v njegovi “senci” in le malokdo ji nakloni pozornost. Še manj jih je, ki bi vedeli za njeno ime. Kakšen blagoslov izvira od tod, je v tihih planinskih krogih znano: visoko, divje brezpotje, nedotaknjen svet, skoraj popolna samota. Zahodno se v sestrski ljubezni stiska obnjo Mala Ponca (2505 m), ki najprej na zahod, na Špikovo škrbino (2184 m), pošilja dolg, s sršečimi roglji kot ognjenimi zublji ozaljšan greben …«.
Celotna Martuljška skupina in svet pod njo sta večinoma zelo težko prehodna. Označenih poti je malo, medtem ko opremljenih in zavarovanih planinskih poti sploh ni. Območje je bilo namreč leta 1949 razglašeno za krajinski park in je zato zaščiteno. Leta 1981 je bilo vključeno v takrat ustanovljeni Triglavski narodni park.
